Vńćasih moraҰ oditi, da vidiҰ, kdo bo priҰel za tabo. Vńćasih moraҰ govoriti bolj potiho, da vidiҰ, kdo te posluҰa. Vńćasih se moraҰ spreti, da vidiҰ, kdo je na tvoji strani. Vńćasih moraҰ storiti napako in prinesti napańćne odlońćitve, da vidiҰ, kdo jih bo popravil. Vńćasih moraҰ ljubljeni osebi pustiti, da odide, da vidiҰ, ńće te ljubi dovolj, da bi se vrnila!
¬ĽVse vrste odnosov, od prijateljskih, intimnih, partnerskih, poslovnih, starҰevskih, sorodstvenih do odnosa do sebe ... vsi so na preizkuҰnji. In tako bo, dokler se ńćlovek ne bo odrekel pravici, da ima prav, pravici, da ima zadnjo besedo, pravici, da je razumljen, pravici, da se maҰńćuje nekomu, ki ga je ranil, pravici, da dokaŇĺe nekomu, da se moti,¬ę v svoji kolumni v Poletu piҰe Varja KaliҰnik. Dodajam Ұe nekaj njenih misli, ker se mi zdijo vredne razmisleka in ukrepanja...
¬ĽŇĹivljenje je sestavljeno iz tisońćerih resnic. Nihńće od nas nima prav in nihńće od nas se ne moti. Vse pańć samo je. Boleńćina se rodi v trenutku, ko hońćemo imeti prav, ko hońćemo, da vidijo, sprejmejo naҰo resnico, ko hońćemo biti razumljeni, ko hrepenimo po tem, da bi bili sprejeti.¬ę¬ĽVsa razmerja so pohabljena zato, ker nismo sposobni sprejeti odgovornosti za to, kar mi sami ustvarjamo v razmerju. Nenehno ustvarjamo poloŇĺaj, v katerem imamo prav in se nekdo drug moti, ali pa je obratno. V tem svetu, v svetu ńćrne in bele barve, ni nians, ni moŇĺnosti, ni kreacije, ni skladnosti, ni sońćutja, ni uŇĺitka, strasti, veselja, ni ljubezni. Pozabili smo biti odprti, v vsako razmerje vstopimo z nezaupljivostjo, z zaprtim srcem in togimi preprińćanji. NaҰa komunikacija je postala egocentrińćna, z ljudmi se ukvarjamo samo zato, ker hońćemo od njih nekaj dobiti, pa naj bo to prepoznanje, sprejetje, razumevanje, veńćvrednostni obńćutek, obńćudovanje ali pa kaj drugega. Ne posluҰamo jih zato, da bi jih razumeli, ampak zato, ker hońćemo zadevo obrniti v svojo korist. Ko jih posluҰamo, se od njih ne uńćimo, ampak razmiҰljamo, kaj nam pri njih ni vҰeńć.¬ę¬ĽńĆe Ňĺelimo izkusiti pomenljive, tople in srńćne odnose, je dobro eksperimentirati s spremembami. Recimo, ńće zańćnemo posluҰati ljudi s popolno pozornostjo in sprejemati njihovo resnico, se lahko zgodi, da bo komunikacija toplejҰa. Ko govorijo, jim namenimo stoodstotno pozornost. To pomeni, da sliҰimo in sprejemamo samo njihovo zgodbo, da ne razmiҰljamo nińć drugega, da jim ne segamo v besedo, da ne razlagamo sebe in svojega staliҰńća, ampak se ukvarjamo z njimi tako, da jih popolnoma sprejemamo, pozorno posluҰamo in hkrati ńćutimo sebe, svoje srce.¬ęCeloten ńćlanek si lahko preberete na povezavi:http://www.polet.si/kolumna/vajenec-cudovitega-pocutja