Čutim pospešeno bitje srca. Ko se uležem na trebuh, ga čutim še tam, kjer ga sicer ne. V želodcu. »Pa se splača?« si mislim sam pri sebi. Ampak nekako se ne morem otresti misli, potuje z mano, kamorkoli že grem. Čeprav pozabim nanjo, je še vedno tu in se mi prikrito in zlobno smeji izza varnega zavetja moje podzavesti. »Tu sem in nikamor ne grem«, mi pravi, »kar sprijazni se s tem.«

piše: Jure Marolt

Vedno vem, kaj mi je všeč. Takoj, brez trohice dvoma. Pa naj gre za stvari ali ljudi. Ta mi je bila že na daleč všeč. Ni tista klasična lepotica, ampak pravo utelešenje simpatičnosti. Tisti sramežljivi nasmeh, ki je rezerviran za tistih nekaj posebnih ljudi v njenem življenju. Zgleda kot nekdo, ki ji je ime na T. Tina. Tamara. Mogoče Teja, Taja, nekaj takega ... Dolgi, svetlorjavi lasje ji zakrivajo levo stran obraza. Moja leva, se pravi desno stran njenega obraza.

piše: Jure Marolt

»Dans gledam tamale brez neta ne znajo lulat.«

piše: Jure Marolt

Vedno znova sem presenečen nad dejstvom, kako so lahko nekateri sicer povsem inteligentni ljudje takšni emocionalni imbecili. Ves intelekt sveta ne pomaga tistemu posamezniku, ki je čustveno povsem zaostal.

piše: Jure Marolt

Brez ideje ali – bolje rečeno – brez kakršnekoli želje po iskanju le te. Ko pišeš redno in berljivo, kot verjamem, da mi uspeva, ti kmalu postane bolj kot ne vseeno za odziv množice. Ne povsem, ampak ta ni več vodilo pisanja. Tako sem se danes spomnil tv oddaje Videofon (ali nekaj temu naslovu podobnega), kjer se je voditelj, takrat še nebradati Jonas Ž., odločil, da v enem delu ne bo govoril. Ne bo rdeče niti. Nič. Tako kot tudi ta zapis, ki bo sestavljen iz naključnih misli, ki so danes prečkale pot moji simpatični glavici.
piše: Jure Marolt

»Občutek, da si zmeraj sam, sam s svojim sranjem.« (B. Cavazza)
piše: Jure Marolt

Več ...