In to ne cigaretni. Pogovarjal sem se s pesnikom in pisateljem (zanimivo, kako pogosto gresta ta dva naziva z roko v roki, čeprav sta v moji preprosti glavi najpogosteje nezdružljiva), ki mi zatrjuje, da piše tudi zato, da umiri svoje misli in jim da globlji pomen. Se pravi, da dojema pisanje kot terapijo. Po kratkem razmisleku – verjamem, da bi si morali o vsaki stvari čim hitreje ustvariti mnenje, sicer ga le kvarimo z najpogosteje neumestnim razmišljanjem in sodbami -, sem možaku pritrdil. Res je, tudi sam sem že uporabil ta filter.

piše: Jure Marolt

Odlično učinkuje pri apatiji in jezi. Poizkusite takrat zapisati svoje občutke na papir, kajti ko so enkrat ubesedeni in niso več le del vaše razdražene notranjosti, je takoj celotna situacija mnogo bolj všečna. Najboljša stvar pri belem listu papirja, računalniškemu ali tistemu iz papirusa, je ta, da ne zavrne nikogar, ne glede na njegovo počutje. Podobno kot flaša vina, bi dejal Iztok Mlakar. Še manj pomembno pa je dejstvo, kako dober si pri pisanju, kako slogovno rajcajoč si, katere besedne igrice stresaš iz rokava. Ko smo že pri tem, si želim, da bi eseje v šolah in na faksu pisali kar v Wordu. Da mi lepo rdeče podčrta sleherno trivialno slavistično zatipkanko, tako pogosto zamenjano za lapsuz v črkovanju ali, kar je še mnogo huje, manjko v znanju tistega, ki trenutno ritmično udarja po tipkovnici.

Razmišljam, da smo ljudje resnično iskreni le v določenih obdobjih in stanjih. Ko smo otroci in slehernemu v trenutku z mimiko obraza povemo, ali ga sprejemamo za svojega ali ne – mali vražički nestrinjanje pogosto podkrepijo tudi z uho parajočim jokom -; stari ljudje, tisti, ki se jim življenje že izteka in ne vidijo smisla v sprenevedanju (»Ampak res nisi ‘mel kaj lepšega za oblečt? Nisi za nikamor,« mi je dobronamerno dejal dedek) in v vinjenem stanju. Prav ta petek, ko sem bil sam v istem agregatnem stanju, me je vrstnik ogovoril z: »Marolt, ti si čisti kreten. Sej si v redu, ampak si kreten.« Morda je bil kriv konjak ali trenutek slabosti, ampak sem se kar strinjal z njim. Dobronamerni kreten, to je kar v redu zaključek.

No, v vsem tistem vmesnem obdobju med zgodnjim otroštvom in pozno starostjo in takrat, ko žal v naši krvi ni niti najmanjšega drobca alkohola, se naučimo lagati. Resnico preoblikovati, jo spremeniti ali kar zavreči. S tem, ko se človek fizično in umsko razvija, nekako izgublja na tistem, kar ga dela najbolj pristnega. Verjetno tudi zato nekateri ljudje prisegajo na živali. Težko si predstavljam psa, ki v svoji glavi skuje naslednji načrt: »Zdaj bom tega čudnega človeka polizal po obrazu, da bo zmotno mislil, da mi je všeč, trenutek kasneje, ko ne bo pozoren, ga bom pa poscal in tako triumfiral v tem internem dvoboju!«

Starejši kot je človek, bolj ga prežemajo sentimentalna čustva. In v teh redkih trenutkih nemoči rad pobrska po preteklosti, ne glede na to, kako nesmiselno je pravzaprav to početje. Tako ugotovim, da je šlo skozi mojo osebno zgodbo že mnogo ljudi, nekateri od njih pa so bili v določenem trenutku življenja njegov najpomembnejši člen. Ugotoviš, da pogrešaš te ljudi in odnos, ki si ga imel z njimi. Najbolj neumna reč pa je ta, da se sploh ne spominjaš, zakaj sta se odtujila. Kar naenkrat, kot strela iz jasnega (bum in tresk), ga/je ni več. Zato verjamem, da bi morali imeti obletnice v stilu valete in mature tudi na bolj osebni ravni: dveh prijateljev iz otroštva, manjše skupinice iz igrišča, debatnega krožka iz srednje šole. Če je bil nekdo nekdaj tako pomemben del našega vsakdana, mu gotovo ne bo težko se zopet srečati z vami. Če pa kdo na začetku ne sprejme teh pogojev, naj to takoj pove in ne le čudežno izgine ob njemu najbolj primernem času. Vse ali nič, instant odnosi me ne zanimajo več.

Filter. Pišite banalne reči in tiste, ki se vam zdijo grozno pomembne. In glede na to, da so po pravilu ženske tiste, ki naj bi bile čustveno bolj dovršene od tistega bolj kosmatega spola (beards of the world, unite!), pomislite na to: koliko deklet poznate, ki v svoji mladosti niso imele dnevnika, kasneje planerčka ali blokca. Vse pišejo, tudi zato, da se filtrirajo. Sicer nato pogosto znorijo, ampak to le zaradi nas, moških.

»Kaj pa je človek drugega kot ljubezen, rojen iz ljubezni in zanjo – in navsezadnje je njegov najvišji cilj uresničiti to, kar je dobrega v njem!«

xoxo,
jure.