Vedno so mi bile všeč dobrodelne zadevščine. Čeprav so lahko osladne ali zavajajoče, mi je všeč občutek, ko nekaj narediš ali prispevaš brez želje po povratnici. Danes so dejansko bolj aktualne kot kdaj koli prej.

piše: Jure Marolt

Razmere v svetu so pač tako neprivlačne kot je bil pogled na plundrasto okolico v včerajšnji sivini, mnogi dejansko živijo življenju neprimerno. Zato pa nekaj podariš, če lahko ali jim pomagaš na kakršenkoli drug način. Gre zato, da daš in v resnici sam dobiš še več. Nekaj, kar je neotipljivo, a te izpopolni kot človeka.

In daš lahko na različne načine, tudi če nimaš kaj dati. Lahko daš svojo kri, nekomu odstopiš svoj prosti čas, da mu pomagaš, dejansko primeš težke vrečke stari teti, ki se trmasto in počasi vleče iz trgovine proti domu. Preprosto kot je vse skupaj, že lepa beseda lepo mesto najde. Če pa nič ne daš, počasi, a vztrajno notranjo gniješ, če se tega zavedaš ali ne.

Jaz mislim, da sem preizkusil že večino dobrodelnih reči. Od tistih najbolj osladnih, vsak otroški nasmeh premika gore in še kaj, pa do tistih težje razumljivih, kjer bodo po mojem koncu – naj se črno oblečeni možicelj s svojo koso ne pojavi prezgodaj -, vsi moji še uporabni organi na voljo sledečim hvaležnim odjemalcem. V tiste Karitasove vozičke, ki čakajo ob blagajnah trgovin z živili, mečem Kinder jajčke ali rum ploščice. Verjetno marsikateri otrok, ki nima veliko, vseeno hrepeni po čem dobrem in ne le po S budget makaronih in moki. In vsem opozorilom navkljub, da me v marsikateremu od teh primerov konkretno in na suho nategnejo, ne odstopam od teh svojih malenkostnih, a dobronamernih dejanjih.

Ker to se bo na koncu vse obračunalo. In ko se bo, ko karma potrka na moja vrata, ne bo prasica, ampak bo lepo poskrbela zame. Ker mi ni bilo vseeno. To je tisto najpomembnejše, da ti ni vseeno. Napakam in neumnostim navkljub je bilo srce vedno na pravem mestu.

Podpiram tudi vse ljudi, ki se lotevajo prirejanja vsakovrstnih dobrodelnih akcij. Ugotavljam, da lahko zbereš denar s pomočjo fotografij ali celo košarke, da se najde pot, če si to res želiš. Ne gre za sleherni nasmeh na obrazu slehernega malčka, gre za bolj celostno in radikalno spremembo v razmišljanju večjega števila ljudi, ki bodo slej kot prej ugotovili, da ne gre le za izpolnjevanje lastnih potreb in želja.

Zanimivo je tudi, da največkrat dajejo tisti, ki nimajo ali imajo malo. Tisti, ki pa imajo denarja res na pretek, tistim pa številke na bančnem računu pomenijo neskončno več kot sleherna finančna pomoč drugim. Vendar denar ni tisti, ki določa človek. Morda socialni status v glavi nekaterih bolj ozkogledih ljudi, samo nemogoči delavniki raznih direktorjev in z vodilnimi pozicijami povezane rigorozne odločitve onemogočajo notranjo mirnost in stabilnost. Zato pa je srečnega bogataša težje najti kot mandarine brez pečk izven njihove glavne sezone. Po drugi strani pa sem nedolgo tega jedel srbski pasulj brez mesa, tako da je vse možno.

Brez skrbi, nisem izgubil rdeče niti, naj je bila ta v danem trenutku še tako tanka. Lahko se odločiš, da ta december ne boš polnil le svojega želodca, ampak tudi svojo dušo. Spet osladnost, pa kaj, vsako življenje potrebuje nekaj sladkega. Dobro se vrača z dobrim, to je ena redkih stvari v katere verjamem. In tisti ponarodeli rek, dobrota je sirota, je zrastel na zelniku nekoga, ki dejansko nikoli ni bil dober. Splesnel je na njegovem zelniku, zelniku tega nesrečnega, majhnega človeka. Velika dejanja so vedno tista, ki razveselijo najmanj dva. Tistega, ki daje in tistega, ki prejema. Če bi se človek lahko sam zadovoljil, potem bi se le samozadovoljeval. Kot pri seksu: v dvoje je mnogo boljše, kot pa če se igraš sam s sabo. Daš in dobiš, to je ta lepota življenja.

xoxo,

jure.